Rekonstruktivna kirurgija

Rekonstruktivna plastična kirurgija

Rekonstruktivna kirurgija je plastična kirurgija, katere glavno poslanstvo je nadomestiti manjkajoči del telesa ali tkiva tako, da se ohrani njegova funkcija, oblika oz. izgled. Poslužuje se tehnik s prestavitvijo ali presaditvijo, po možnosti telesu lastnih tkiv.

Rekonstruktivna kirurgija

Rekonstrukcija dojke

Rekonstrukcija dojke je najbolj pogostih oblik rekonstruktivne kirurgije pri ženskah. Rekonstrukcija je potrebna po delni ali celotni odstranitvi (mastektomija) dojke, pri čemer je bila za odstranitev najpogostejši vzrok rak dojke.

Sama rekonstrukcija ne vpliva na potek bolezni, ženski pa vrne samozavest in izboljša samopodobo. V grobem ločimo dva tipa rekonstrukcij, prvi z lastnim tkivom in drugi z vstavitvijo prsnih vsadkov, ter kombinacijo obeh. Poseg z uporabo tkivnih razširjevalcev in prsnih vsadkov je tehnično enostavnejši in je primeren predvsem za rekonstrukcijo majhnih dojk, kjer ni dovolj lastnega tkiva. Rekonstrukcija z lastnim tkivom je tehnično zahtevnejša, operacija traja od 4 do 6 ur, potrebno je znanje posebnih mikrokirurških tehnik, v timu sodeluje onkološki kirurg in vsaj dva plastična kirurga. S tovrstnimi operacijami lahko oblikujemo tudi večje dojke.

Rekonstrukcije po parezi obraznega živca

Rekonstrukcije po parezi obraznega živca so subspecializirano področje plastične kirurgije, s katerim se sistematično ukvarja le malo plastičnih kirurgov. Rekonstrukcije izvedemo, ko je stanje pareze dokončno in ni pričakovati, da se bo popravilo.

S prenosom mišic iz okolice obraza ali celo iz drugih delov telesa nadomestimo nedelujoče obrazne mišice in s tem dosežemo ponovno zapiranje očesa in/ali nasmeh. Če je od pričetka pareze minil kratek čas, lahko v določenih primerih nedelujoče mišice “oživimo” tako da jih oživčimo z novimi živci, in s tem povrnemo funkcijo.

Tovrstne rekonstrukcije so zahtevne, potrebna je mikrokirurška ekspertiza, dokončni rezultat se doseže po več operacijah.